Jani, Fotolado letos praznuje 60 let. Kaj nam lahko poveš o samem začetku te zgodbe?
Jani: Moj oče, Vladimir Batič – Lado, se je izšolal za fotografa v Vipavi, nadaljeval je s službovanjem v Izoli in Ajdovščini. Leta 1965 se je odločil za samostojno pot in 25. 6. 1965 odprl prvi atelje v Solkanu. Kmalu zatem je preselil dejavnost v Novo Gorico na Delpinovo ulico, leta 1979 pa na Gradnikove brigade, kjer je ostal do upokojitve leta 1990.
Kako pa je potekal prenos podjetja nate in na brata Valterja?
Jani (smeh): Ja, nosilec dejavnosti je bil lahko samo eden. In ker je vsak od naju želel prepustiti vodenje drugemu, sva metala kovanec. Padlo je na Valterja, a sva ne nazadnje oba odprla svoja s. p.-ja in delovala pod istim imenom – jaz na Kidričevi, kjer smo 1997 kupili še eno poslovalnico, in Valter na Gradnikovih brigadah.
Kako se spominjaš zlate dobe analogne fotografije? Je bila res zlata, kajne?
Jani: Se strinjam, to je bil res poseben čas. Ljudje so prišli po izkušnjo, ne samo po storitev. Fotografija je imela takrat drugačno težo – nisi takoj vedel, kakšna bo, in ravno to čakanje je imelo svoj čar. Ko si jo končno držal v roki, je postala nekaj oprijemljivega, nekaj, kar si cenil. Bila je spomin, ki si ga fizično shranil, podaril ali z veseljem pokazal naprej – ne le datoteka na zaslonu.
No, ko si že omenil zaslon … Kako ste doživeli prehod na digitalno fotografijo?
Jani: Bilo je zahtevno. Marsikoga je prehod bolel. Olajšal nam ga je Sašo, bratov sin. Ravno takrat se nam je pridružil in prinesel prepotrebno računalniško znanje. Prvi digitalni aparat smo kupili leta 2003. Od takrat naprej je on zadolžen, da smo na tekočem z novostmi na tem tem področju.
To je najbrž bila kar največja prelomnica v zgodovini vašega podjetja, kajne?
Jani (ironičen smeh): No, ja, če ne upoštevamo Covida, predvsem pa prenove Bevkovega trga leta 2014, ko smo bili obkroženi z ograjami in smo se dobesedno nahajali na gradbišču ... Bilo je težko in takrat nam je promet zelo upadel, saj smo bili dobesedno odrezani od sveta. Ljudje so prišli v poslovalnico v blatnih čevljih, drugi nas niso našli … Ne bomo pozabili tistega časa.
Vendar ste tudi tisto uspešno prebrodili, medtem ko ste se digitalizaciji in predvsem »novodobnemu« odnosu ljudi do fotografij morali kar pošteno prilagajati…
Jani: Zelo. Z digitalizacijo so ljudje v trenutku popolnoma spremenili pristop do fotografije. Ko so fotografijo ob njenem sproženju lahko videli na monitorju fotoaparata, pa čeprav je bil ta majhen, je slednja izgubila tisti čar, ki ga je imela v analogni dobi. Število posnetkov se je večalo, število razvitih fotografij na papirju pa manjšalo, in to korenito, v zelo kratkem času. Nekateri iz branže so s politiko nižanja cen poskusili upreti temu trendu, kar jim seveda ni uspelo.
S časom pa se je bilo nedvomno treba prilagoditi temu novemu načinu življenja, kajne?
Jani: Seveda. Splet, družbena omrežja, vse zahteva hitro odzivnost. A mi stavimo na odnos in kvaliteto. Orodja za obdelavo fotografij in umetna inteligenca se praktično dnevno nadgrajujejo in treba je slediti času in pridobivati znanja s tega področja. Modernizacija ponuja tudi nove možnosti, kot je recimo digitalizacija starih fotografij in negativov, čemur posvečamo veliko pozornosti in energije.
Stremite k svojemu bistvu in istočasno iščete ustvarjalne poti v obliki razstav različnih vsebin.
Jani: Tako je. Leta 1997 smo v prostorih Mestne občine Nova Gorica postavili prvo »Poroka je težka odločitev«. Odziv je bil zelo pozitiven in sledile so naslednje razstave. Akcija - reakcija je bila razstava fotografij tragedije plazu v Logu pod Mangartom leta 2000. Bila je dobrodelna, saj smo takrat 10 % mesečnega prometa namenili KS Log pod Mangartom. Naslednja je bila leta 2005 razstava portretov -Goriški obrazi. Sledila je razstava kinoloških fotografij v hotelu Sabotin, projekt nečaka Saša leta 2016 pod naslovom »Po sledeh preteklosti, Gorica včeraj in danes« v Stari Gorici in Solkanu. Naj omenim tudi našo kuharsko knjigo z naslovom Potenstaj in deni na mizo, s katero smo s pomočjo fotografije obudili sto let stare recepte naše none. Takšne kreativne ideje so dvignile naš posel bolj kot katerakoli promocijska akcija.
Kakšne storitve ponujate danes?
Jani: Reportaže raznovrstnih dogodkov, portretno in družinsko fotografiranje, izdelavo fotoknjig, prodajo albumov, okvirjev. Posebej izpostavljam še fotografijo na keramiki. Smo edini v našem koncu države, ki nudimo tovrstno storitev. Omenil bi še naš obsežen fotoarhiv, na katerega smo zelo ponosni, saj zbirka obsega 60 let neprecenljivih spominov, med katerimi so npr. fotografije poteka celotne gradnje HE Solkan.
Bili pa ste tudi uradni fotograf športnih dogodkov, kajne?
Jani: Osem sezon smo fotografirali za ND Gorica, pa tudi kolesarske, kajakaške, kinološke in plesne dogodke. Športna fotografija zahteva poseben pristop in delo, ki nam da tudi obilo užitkov.
Kako gledate v prihodnost Fotolada?
Jani: Sledimo trendom, a ostajamo zvesti sebi. Delamo kakovostno, z občutkom in za ljudi. Fotografija ima še vedno dušo – le treba jo je znati ujeti.
Kaj bi svetovali mladim, ki danes vstopajo v fotografski svet?
Jani: Ne hitite. Ujemite svetlobo, odnos in zgodbo – šele potem pritisnite na sprožilec.
Zgodba Fotolado ni le zgodba o fotografiji, temveč o družinski predanosti, vztrajnosti in prilagajanju času – ne da bi pri tem izgubili svoje bistvo. Jani in Sašo Batič z veliko mero spoštovanja do družinske zapuščine ter z občutkom za ljudi ohranjata kakovost, ki jo cenijo že generacije. Tudi danes, ko se svet vrti okoli hitrosti in digitalnih platform, pri Fotolado ostajajo zvesti ideji, da je vrednost fotografije v njenem občutku – ko jo držiš v roki, ko jo podariš, ko z njo pripoveduješ zgodbo. Ob 60-letnici podjetja tako ne obeležujejo le jubileja, temveč tudi zvestobo tistim vrednotam, ki jih ni mogoče digitalizirati: odnosu, spominu in času, ki ga fotografija za vedno ustavi.
"Fotografija je tihi spremljevalec našega življenja. Če jo razviješ s srcem, postane nekaj več kot le slika – postane spomin z dušo," zaključi Jani Batič.
Foto usluga: Fotolado
