Saša, kako se spominjaš prvih dni Žogice? Kako se je pravzaprav začela vaša zgodba v gostinstvu?
Saša: Začelo se je leta 1992, ko smo skupaj z ženo Ethel, sestro Natašo in svakom Aleksandrom v Solkanu odprli bar Šeše. Ime je nastalo po mojem nonotu Marjotu Bitežniku, ki je bil manjše rasti. Ko so ga spraševali, ali bo še kaj zrasel, je vedno samozavestno odgovoril: »Še, še.« Tako se ga je prijelo ime Marjo Šeše, po njem pa smo poimenovali tudi naš prvi bar. Takrat sem imel komaj enaindvajset let. Prav ta nono je bil tudi lastnik zemljišča na »Govojeku«, ki ga je država kasneje odkupila za potrebe elektrarne. Na tem prostoru danes stoji športna cona Solkan z bifejem in športnimi igrišči.
Kdaj se je pojavila Žogica, kot jo poznamo danes?
Saša: Ta bife smo najeli leta 1994, zato se zgodba Žogice pravzaprav začne prav tam – maja 1994, ko smo odprli vrata lokala, obdanega s športnimi igrišči. Zaradi športnega utripa okolice smo ohranili ime Žogica. Že prva sezona je bila izjemno uspešna, zato smo še isto jesen lokal prenovili in razširili. V njem smo nato do leta 2004 razvijali gostinsko dejavnost dnevno-nočnega lokala, ki je postal priljubljeno zbirališče tako domačinov kot obiskovalcev.
Kako je bila videti ponudba takrat, pred tridesetimi leti?
Saša: Zelo osnovna, a potem je obisk rasel in z njim tudi ponudba. Začeli smo dodajati jedi ter organizirati dogodke, koncerte in zabave. Pogosto smo bili prav mi pobudniki dogajanja. Veliko je bilo teniških turnirjev, in takrat je Žogica živela pozno v noč.
Jakob: Jaz sem bil še otrok, a se spomnim, kako je naslednje jutro, ko sem prišel, »dišalo« po žuranju (smeh).
Kako pa je prišlo do nenadnega preobrata, ko je Žogica prešla na dnevni lokal?
Saša: Dobesedno se je vse zgodilo v enem mesecu. Leta 2004 smo zaključili nočno delovanje in odprli Pizzerijo in špageterijo Žogica. Tistega obdobja nočnih lokalov je bilo konec povsod na Goriškem, zato sprememba ni nikogar presenetila. Za nas pa se je začela nova era.
Kakšna je bila ta nova era? Kaj se je takrat začelo razvijati?
Saša: Začeli smo se posvečati kulinariki, ki je bila takrat na splošno v vzponu. Z nami je kulinarično zgodbo začel graditi naš prvi kuharski šef, Vasja Valerijev. Kmalu zatem se je tudi vinska kultura začela dvigovati, zato sem se tudi sam leta 2007 izšolal za sommeliera,, sledilo pa je še sedem naših sodelavcev – to je bil pomemben premik. Začeli smo oblikovati večhodne menije, tematske večere in bogatejšo ponudbo vin. Danes imamo približno 60 etiket iz Goriških Brd, Vipavske doline, Krasa in Istre. Takrat smo res začutili, da se lahko Žogica razvije tudi kot prostor kulinarike, ne le druženja.
Je bila vpetost avtohtonega in lokalnega že takrat pomemben del vaše identitete?
Saša: Seveda. A v tistem času smo jo začeli res poglabljati, zlasti s solkanskim radičem, ki ga danes poznajo vsi. Bili smo med prvimi, ki smo ga dvignili na gastronomsko raven.
Jakob: To je postal naš zaščitni znak, predvsem v zimskem času.
Saša: Pri tem je imel ogromno vlogo Matej Vodan. Z nami je bil 18 let, začel je kot kuhar in kmalu postal šef kuhinje. On je iz solkanskega radiča znal pripraviti predjed, glavno jed in celo sladico. Res je bil mojster te naše lokalne avtohtone specialitete.
Katere druge prelomnice so pomembno zaznamovale vaš razvoj?
Saša: Po letu 2011 je gospodarska kriza prizadela tudi gostinstvo. Zaznali smo upad, a smo vztrajali. Ključna prelomnica pa je bila pandemija COVID-19. Najbolj nas je takrat prizadel način, kako smo kot gostinci morali preživeti. Kljub državni podpori med pandemijo je bilo to le delno kritje; manjkajoči del smo morali zagotoviti iz lastnih sredstev, kar pa je bilo nemogoče, saj nismo obratovali. Ker smo želeli obdržati naše zaposlene, je bilo to obdobje izjemno težko preživeti.
Ko govorimo o ekipi, vedno poudarjate, da je ekipa vaš največji ponos. Zakaj?
Ethel: Večino smo sami usposobili, zrasli so z nami. To je drugačna vez, drugačno zaupanje, ki se ga ne da opisati. Je pa pomembno omeniti tudi našo dolgoletno vez z zunanjimi sodelavci, s katerimi pišemo čudovite zgodbe. Smo namreč sponzorji številnim projektom in tudi s krajevno skupnostjo zelo dobro sodelujemo.
Kaj pa če bi našteli dogodke, ki so vam še posebej ostali v spominu in na katere ste še posebej ponosni?
Ethel: Veliko je bilo takšnih. Nekateri manjšega formata, drugi takšni, ki so nedvomno pustili močan pečat v naših srcih. Med letoma 2014 in 2017 smo na primer ustvarili posebno kulinarično ponudbo ob 100. obletnici 1. svetovne vojne. Vsak narod, ki je prečkal naše območje med Soško fronto, je pustil svoj vtis. Mi smo želeli to pripoved prenesti na krožnike. To je bil projekt, na katerega smo zelo ponosni.
Saša: Vinske srede leta 2011 – to je bilo obdobje, ko se je vinska kultura dvigovala in smo jo želeli približati ljudem.
Jakob: Praznik črepnje, kotliča in vina leta 2009 – sodelovalo je 13 kuharskih ekip in okrog 20 vinarjev. Še bi lahko naštevali.
Žogica je družinska zgodba. Kdaj ste začeli vstopati mladi?
Jakob: Od plenic naprej (smeh) … Resneje pa okoli leta 2013. Jakob, Nika, Viki in Tine, kasneje pa tudi moja žena Šeila, smo prevzeli bar Šeše in ustvarili povsem novo ponudbo – unikatne burgerje in butično pivo. To je bila energija nove generacije. Bili smo prvi s takšno ponudbo, tudi na področju ponudbe piva.
Jakob, počasi prevzemaš vajeti. Si bil vedno prisoten tudi v Žogici?
Jakob: Da, tu sem ves čas pomagal. Zadnjih pet let pa postopoma prevzemam obratovanje, ob močni podpori družine. Danes imamo 18 zaposlenih, od tega pet družinskih članov. Poleg tega je tu še sezonska ekipa, vsako leto od 10 do 15 študentov.
Kako pa se je Žogica v zadnjem času prilagodila in razvila?
Saša: Po odhodu Mateja Vodana, pred približno dvema letoma, smo zgodbo usmerili še bolj v gostilniški značaj – domačnost in avtohtonost. To je bila vedno naša rdeča nit, zdaj pa je še bolj izpostavljena. A še vedno se prilagajamo. Pri nas lahko gost dobi vse – od preproste domače jedi do večhodnega menija. To je del našega značaja.
Jakob, kakšna je tvoja vizija za naprej?
Jakob: Vidim gostilno manjšega formata z jasnim osebnim izrazom. To je del moje kuharske poti. Hkrati pa me vleče še nekaj – ustvarjanje pred kamero. Že dolgo imam željo po kuharski oddaji, ampak … počasi, vse ob svojem času.
Ethel: Njegove ideje so fantastične in vem, da ko se bo izziva lotil, bo iz tega naredil nekaj, česar še nismo videli.
Saša, kakšna pa je tvoja vizija?
Saša: Moja vizija so naši mladi. Da uživajo v tem, kar smo gradili vseh 30 let, in da naprej ustvarjajo po svoje. V tem je bistvo.
Kakšni so občutki po 30 letih delovanja?
Saša: Prehoditi smo morali veliko napornih poti, ogromno žrtvovati, ogromno ustvariti. Vsak dan je bil izziv. Zdaj lahko razumem, kako se počutijo tisti, ki praznujejo 50 let …
Ethel: Zame je največje zadovoljstvo videti polno gostilno. Da ljudje pridejo, ker vedo, da bo dobro – še preden pridejo. Njihovo zaupanje je naše največje priznanje.
Zgodba Žogice je dokaz, da je gostinstvo lahko veliko več kot poklic – je skrb za skupnost, spoštovanje tradicije in hkrati pogum, ki pomaga kljubovati času in izzivom. Mlajša generacija že vtira svojo pot, z novimi idejami, sodobnim pogledom in z neomajno podporo celotne družine. A tisto, kar ostaja nespremenjeno, je njihova zgodba domačnosti, vpetosti v solkanski prostor in zavezanost kakovosti, zaradi katere se gostje vračajo. Trideset let Žogice je dokaz, da velike zgodbe nastanejo iz drobnih trenutkov – iz enega piva, enega sladoleda, enega turnirja, ene jedi, ene ekipe, ki je verjela, da se da. In tako kot je ekipa skozi leta znova in znova našla način, da ustvarja nove zgodbe, tako tudi žogica sama ne obstane nikoli. Vedno se odbije, vedno se premakne naprej – tako kot gre naprej tudi Žogica, trdno zasidrana v srce Solkana in vseh nas.
